Spomini

V letih pred vojno so učenci mariborske osnovne šole pri verouku po vsaki molitvi morali izreči: »Odrešenik sveta, reši Rusijo!«, v medvojni nemški šoli pa so se učili tudi – angleščino! Da bi se lahko, kot je pojasnila avstrijska učiteljica, lahko po Roemmlovem zavzetju severne Afrike sporazumevali z angleško govorečim prebivalstvom. Tokratna pripovedovalka svojih spominov je bila rojena v Mariboru leta 1929. Njena pripoved se osredotoča na ulico ob robu starega mesta, kjer so se na svojstven način odvijale vse stiske in strahote, pa tudi majhne radosti tistega težkega predvojnega, vojnega in povojnega časa. Aprila 1941 se je v ulici ustavila oborožena nemška vojska. Prvemu valu izseljevanja Slovencev se je Skuškova družina na srečo izognila, čeprav je bila uvrščena na spisek, ki so ga mariborski kulturbundovci pripravili že leta pred vojno. Družine mnogih sosedov pa so nacisti izselili in v hiše so se vselili nemški visoki uradniki ter oficirji, pa tudi Skuškovi družini so odvzeli nekaj sob in se nastanili v njih. Otroci z ulice, slovenski, nemški in kulturbundovski so se med seboj seveda spoznavali in igrali ter vsak po svoje doživljali in spoznavali tisti čas. Vdova z otrokoma, od katerih je bil eden invaliden, je v stiski iz strahu pred nacističnim pobijanjem prizadetih otrok zaplinila vso družino – otroka sta umrla, mama je preživela. Med vojno so na travniku za Skuškovo hišo pasli konje francoski ujetniki in v času hude lakote so skrivaj zamenjavali z njimi knjige za čokolade in kakav, ki so ga ujetniki dobivali v paketih od doma. Očetova tovarna konfekcije perila je med vojno delovala naprej, veliko obleke je prek ilegalnih zvez šlo na Pohorje med partizane, v kleti pa je bila ilegalna tiskarna, ki so jo Nemci po izdaji odkrili zelo pozno in se, besni, ker so jo imeli v samem središču mesta, kruto maščevali. Živeti v Mariboru v zadnjem letu vojne je pomenilo doživeti tudi vse danes komajda predstavljive strahote nenehnega anglo-ameriškega bombardiranja mesta, ki je porušilo polovico vseh stavb in terjalo stotine smrtnih žrtev. Ob koncu vojne, ko so pričakovali osvoboditelje, so v Maribor namesto njih prišle bolgarske čete in se, prepričane, da so v nemškem mestu, vedle kot plenilci in osvajalci. Tik po koncu vojne pa se je okrog hiše na Turnerjevi ulici utaborila vojska jugoslovanske armade, ki je vsako noč odhajala na Tezno pobijat ujete ustaše. In v zgodnjem povojnem času so iz ulice spet začeli izginjati ljudje, ene so zaprli, drugi se niso nikoli več vrnili domov.